Konec 19. stoletja se je začela industrijska proizvodnja kalcijevega karbida po metodi električne peči, kar je ustvarilo pogoje za sintezo osnovnih organskih produktov iz acetilena s premogom kot osnovno surovino. Okoli leta 1910 je bila v Nemčiji realizirana industrijska proizvodnja tetrakloroetana, trikloroetilena, acetaldehida, ocetne kisline itd. iz acetilena, nato pa so bili drugi proizvodi, sintetizirani iz acetilena, zaporedno dani v uporabo v Nemčiji pred proizvodnjo druge svetovne vojne. Druga glavna pot z uporabo premoga kot osnovne surovine je sinteza osnovnih organskih produktov iz sinteznega plina ali ogljikovega monoksida. Z uspešno sintezo metanola v Nemčiji leta 1923 se je začela razvojna zgodovina uporabe sintetičnega plina kot industrijske sintetične surovine. Z razvojem industrije rafiniranja nafte je uporaba surovin naftnih ogljikovodikov za sintezo organskih proizvodov pritegnila pozornost. Na eni strani, izhajajoč iz naftnih ogljikovodikov, se je industrijska proizvodnja zaporedno izvajala skozi procese krekinga olefinov, acetilena in pretvorbe v sintezni plin; po drugi strani, odkar je bila leta 1920 v industrijsko proizvodnjo uvedena sinteza izopropanola iz propilena, se je organska sintetična industrija nenehno močno razvijala. Iz zgoraj navedenega je razvidno, da se je osnovna organska kemična industrija spremenila od premoga kot osnovne surovine do naftnih ogljikovodikov kot osnovne surovine in od sinteze acetilena do sinteze olefinov kot surovine. Na splošno je velik del ali glavni del osnovne organske kemične industrije splošno znan tudi kot petrokemična industrija.
